Zlobna kriza v zdravstvu!

Vsi vrabci že čivkajo, da je v t.i. zlobni krizi, ki na nas preži, potrebno predvsem povečati tok denarja. Namesto, da ga tlačimo v štumfe, ga raje zapravite, investirajte, ipd. "Šparanje za t.i. hude čase" je mimo - ti hudi časi so sedaj - prihranjeni denar raje porabimo.
Trgovine so skoraj enako polne kot prej. Ljudje še vedno nakupujejo. V bistvu se noben izmed trgovcev očitno ne boji krize - trgovec, ki pri nas prodaja eno bolj prestižnih znamk, je na vprašanje, ali se boji "t.i. zlobne krize" odgovoril negativno, njemu že ne more do živega.
Krize se predvsem boji država, saj 45% del našega gospodarstva zavisi na izovzu. Potrebno je poiskati nove trge, kar pa je včasih težko. Po drugi strani pa povečati domačo porabo in pa seveda domača naročila.
Govorim za svojo stroko - že če bi samo uvedli redno popoldansko izmeno, da bodo operacijski bloki slovenskih bolnišnic izkoriščeni 16 ur na dan, bi dodali k povečanemu pretoku denarja. In storitve v zdravstvu niso poceni. Bolnikov tudi ne manjka. Poleg tega pa bi še skrajšali čakalno vrsto in tako dodali k boljši podobi v zdravstvu.
Na poti k temu stojijo neučinkoviti birokratski aparat, še vedno prisotna komunistična mentaliteta, da se dela od pol osmih do pol štirih in potem se gre domov na eni strani ter seveda komunistična mentaliteta države, da za narodov blagor se pač dela "skoraj" zastonj, in pa tudi to, da boš potem v službi vsaj 12 ur in naslednji dan zopet po 12 urni šiht. Marsikdo bo rekel, da je to v tujini običajno. Ja, seveda je, samo tam se firme ne obnašajo tako do svojih zaposlenih, kot damoramo mi biti hvaležni, da smo lahko hvaležni, da se pustimo izkoriščati.

Anyway, mentaliteta v našem zdravstvu je še na nivoju komunizma, želje pa so visoko kapitalistične. Pri pa pozabljajo tako na vse, ki so udeleženi v njemu. Žalostno, a realno!

Ko zmaga hitrost!

Ne dolgo nazaj so na ljubljansko urgenco pripeljali dekle v cvetu mladosti. Ki je cvetel vse do tistega trenutke, ko je nič hudega sluteče stala v koloni skupaj s svojo mamo v majhnem Renault Clio na cestninski postaji Brezovica. Za njima je stal Volvo XC 90. In za njim nič. Nato je prišel tovornjak, ki se je zaletel v stoječega Volvota. Slednji se je odzval tako, da je odrinil Clio -ta. Le ta pa se je odzval z obračanjem. Od Clio -ta je ostalo bore malo. Prav tako od potnic v njemu. Mama je bila mrtva na kraju nesreče. Njeno hči so pripeljali na urgenco. Prognoza - slaba.
Če tam ne bi bilo cestniske postaje, ne bi bilo kolone. In mogoče bi potnici v Cliotu prišle na cilj žive.
Danes sem v časopisu prebral, da DARS kupuje stacionarne radarje za cestninske postaje. In prvič, da se ne strinjam z njimi, da omejujejo hitrost. Iz 130 km/h se zmanjša na 40 km/h. Ko so prometne konice, počitnice, ipd. promet stoji. In nevarnost naleta raste. In s tem vse posledice.
Radar stane 30 000 € po kosu. Za ta denar lahko najameš buldožerja, ki zapelje čez cestninsko postajo. In seveda če sešteješ vso vsoto, ki jo bodo porabili za radarje, vzdrževanje, popravila, ljudi, ki bodo stali ob radarjih, .... dobiš, da bi za ta denar uredili navadno cestišče namesto cestninske postaje. Če bi seveda delali po normalnih cenah :)

Kakorkoli že. Zaradi grozečih radarjev se bodo zastoji še podaljšali in seveda vse posledice zastojev. Upam, pa da ne tudi obiski sobe 64 na ljubljanski urgenci.

In če bo to prebral kakšen modri mož v modre, ga lepo apeliram, da naj raje gre merit hitrost na Podsmreško ceto namesto na cestnisko postajo. Pri nas se na ulici igrajo otroci, po njej pa drvijo šleparji 90 km/h. Cesta je pa v naselju.

Hvala za razumevanje!

Mišo Mrkaić - zdravniki, radi vas imamo!

Zdravniki, radi vas imamo! Je zapisal Mišo Mrkaić. In Mišo Mrkaić je ekonomist. Piše na koncu. In ne zdravnik. In zato le čevlje sodi naj kopitar. Skupaj z Rado Pezdirjem silita nos tja, kamor ga ne bi bilo treba. Rado Pezdir je zapisal, da si v svojem življenju ni uspel ustavriti ne lastnega stanovanja, ne stalne življenjske sopotnice, niti dneva delovne dobe (beri intervju z njim v Oni). Svaka čast. Ko bi se mi tako predstavil na ulici, bi mirno rekel, da je izgubljeni primer. Pa kljub temu se vlači po vseh medijih kot največji ekonomski ekspert za naše zdravstvo. Skupaj z Miškotom. Me prav zanima, kateri izmed njiju bi se dal operirati nekam jugovzhodno od Kolpe. Verjetno nobeden izmed njiju. Namreč, tam so razmere še slabše. Zdravniki imajo še za pol manjšo plačo. Avtomobile, hiše, .... imajo pa še večje kot pri mi. Ker tam vse funkcionira na sistemu modrih kuvert. Pri nas pa te gledajo postrani, če sprejmeš škatlo bajader.
Hkrati pa solita pamet in ponujata rešitve za naše zdravstvo v stilu - pošljimo ljudi operirat v Romunijo. Budale. Mogoče bi bil sam poseg res nekoliko cenejši. Če pa pomisliš na stanje v tamkajšnih bolnišnicah in vse morebitne zaplete, ki jih lahko prinesejo take razmere, potem bi bila končna cena dosti višja od tiste, če operiramo ljudi kar doma. In kot ekonomista bi lahko to vedela. Pa najbrž ne. Ker nista zdravnika. In se tako ne znata vprašati vseh vprašanj pravilno. Za njiju je važna samo cena. Ki pa je po končni izračunici dosti višja.
Tako Miško kot Radek verjetno nista nikoli preživela zdoma na delovnem mestu 72 ur vkupno. Še manj verjetno v tolikšnem časovnem obdobju v dobro ljudi. Zdravniki to prakticirajo kar pogosto. Ljudje morajo biti živi. In zdravljenje zagotovljeno. Kaj hočemo. Stroj izklopiš, ko greš domov. Človeka ne! In pod oknom se vidijo odsevi modrih luči rešilca, ki drvi v sobotni noči novi zgodbi naproti.

Cenjeni poklic!

Ob objavi novembrskega izplačila dr. Staniču me je s svojo izjavo najbolj presenetil starejši kolega, ki je dejal, da nam je končno vrnil vrednost in cenjenost poklica.
Po njegovem mnenju ljudje cenijo poklic glede na to, koliko imaš plačo. In dobrih 18 000 € plače ni ravno mačji kašelj za naše, za še vedno postjugoslovanske, razmere, kjer je pričakovano, da bomo delali kar na dobro voljo. Zdravje ljudi naj bi bilo sveto. In če zdravniki ne pokažemo pravega odnosa do njega, smo takoj obtoženi slabega ravnanja, nedela, ipd. Po drugi strani pa malo ljudi res skrbi za svoje zdravje, tako kot bi bilo potrebno. V Sloveniji se je obče razširjeno mnenje, ki ga gonijo mediji, da zdravniki slabo delamo. 70% ljudi je namreč takega mnenja. Nikjer pa ne piše točno, kako delamo slabo. Čakalne dobe so posledica skope zavarovalnice in nesposobnega vodstva bolnišnic in ne zdravnikov. Mi bi radi delali. Za pošteno plačilo.
Za nas je "predmet" dela človekovo življenje. Kot je za nekoga drugega pisati čimbolj neresnične članke. Če napiše narobe, ne bo umrl nihče. Če bo imel res smolo, bo izgubil službo. Medtem ko če se zalomi nam, umre človek.

Res je namreč neverjetno, kako se ljudje na vsak način obregajo ob naše plače. Le zakaj ne bi bili ustrezno plačani za naše delo, izobrazbo, delovne pogoje, ...... Kot sem že nekoč omenil - dokler bo človeško življenje še vedno najvišja vrednota v zahodni civilizaciji, mora biti tudi zdravniški poklic ustrezno nagrajen. Ker človeško življenje je neprecenljivo. Si predstavljate, kolikšna bi morala biti potem naša plača?????????

Ne želimo lastnih avionov, razkošnih vil, pregrešno dragih avtomobilov, predolgih jaht, ..... Le dostjno življenje za svoje delo.

Krivda!

Prišlo mi je na uho o nesrečni smrti otroka zaradi posledic redke genetske bolezni, ki naj bi bila obravnavana "malomarno". Verzij je veliko, prava resnica je samo ena.
Danes sem namreč prebral v Dobro jutro, da je najbolje za odškodniske tožbe, ki se tičejo zdravstva, bolje stopiti do mnenja in odvetnika v tujino. Žalostno! Iz stališča toženja. Namreč, vsi zdravnik delamo. Znan je rek, da kdor dela, dela napake. Edina zoprna reč v medicine je le, da se naše delo tiče človeških življenj. Kar pa je toliko bolj zapleteno. Namreč, če narobe montiraš korito, ga boš popravil. Če ga seveda boš. Materialno škodo se da popraviti. Človekškega življenja ne moreš vrniti.
Mediji, odvetniki, ..... tulijo v isti rog. Linčajmo zdravnike. Nihče izmed nas in njih pa ne ve, kaj je takrat zdravnico pripeljalo do njene odločitve. Kakšna je bila klinična slika, kakšni so bili laboratorijski izvidi. Otrok je imel zelo redko genetsko bolezen, katero je pri nas zelo težko prepoznati. Po mojem (skromnem) mnenju, če njena odločitev zdrži knjige in prakso, pljuvati po gospe zdravnici ni utemeljeno.

Smrt otroka je sprejeti težko. Verjetno najtežje, saj so otroci .... še otroci. Mladi, polni življenja, pričakovanj, energije, sreče, smeha, veselja, ...... In nenadna smrt le njega .... BOLEČINA.
V zdravstvu se večkrat srečujemo s smrtmi otrok. Kljub temu, da se človek sčasoma privadi, je smrt otroka najtežja. Težja, kot kakšnega starostnika, pri katerem je smrt zaradi spremljajočih bolezni lažje pričakovati in sprejeti. Mene se vsaka smrt dotakne, pa naj gre za starega ali mladega človeka.
Verejtno se je tudi zdravnica iz zgoraj omenjenga primera čuti pri smrti otroka zelo prizadeto. In verjetno ji je bila to velika šola za naprej. Drugače najbrž dobro opravlja svoje delo. Lekcijo je dobila, bolečo, veliko, ki ji bo pustila v njenem nadaljnem delu velik pečat.
Jaz se pri vsaki tožbi znova vprašam - ali bi denarno nadomestilo lahko odtehtalo življenje sočloveka - le koliko smo res vredni?

Zame je ... vsako človeško življenje neprecenljivo - zato vsakega bolnika posebej obravnavam z (upajoč da) ustreznim spoštovanjem do dostojanjstva njegovega življenja.

Vzemi revežem!

Včeraj zvečer mi je prišla na pamet še ena briljanta ideja naše bivše vlade. Obdavčitev pokojnin po pokojnemu staršu oz. (v najslabšem primeru) staršema. Fuck off!
Seveda, nekje moraš pridobiti v proračun. In v tem primeru raje vzameš nekaj malega revežem - pa ne le situacijsko, temveč tudi duhovno. Odraščati brez enega starša je težko. Si prizadet. Preprosto manjka člen v vzgoji. (Pre)ostali starš verjetno skuša prevezeti nase del vloge, vendar le to ne nadomesti manjkajočega. Preprosto ne gre.
Smrt starša v mladosti je hudo boleča. Vem iz lastnih izkušenj. BOLI, BOLI, BOLI, BOLI, BOLI, BOLI! In še boli.
Pa kljub temu se moraš sfajtati naprej. Naprej skozi življenje. Do nedavnega ti je država stala ob strani Vsaj z davki. Pa se je Argentinar izdajalski spomnil, da bi lahko pridobil še nekaj v državni proračun na račun preživnin po pokojnih starših. Sram ga bodi. Očitno tam doli res ni odraščal v pomanjkanju.
In kaj me je napeljalo k temu izlivu? Ko je ženini sestrični Tini, ki je ravno tako odraščala v enostarševski družini, uradnica zabrusila, da ji je prav, da ima odbavčeno pokojnino, saj v nasprotnem primeru ne bi bila enaka otrokom iz družin z dvema staršema - hm, ja! Očitno ti davki nadomeščajo enega starša. PRIMITIVIZEM BREZ PRIMERE!

Ponudniki storitev in dostojnost zdravniškega poklica!

Vedno znova me preganja vprašanje Rada Pezdirja, kako se bo poznalo na oskrbi bolnikov, če bomo imeli zdravniki višje plače. Najlepše je odgovoril moj kolega, ki je sicer travmatolog, pa vseeno je v istem "zosu": "mi nočemo jaht, pa vil, pa dragih avtomobilov, temveč samo pošteno plačilo za naše delo!"

In koliko cenimo naše delo? Konec koncev "upravljamo" z človeškimi življenji, ta pa so menda (še vedno) neprecenljiva.
Mesec dni nazaj sem šel k frizerju. Sistem naročanja je podoben kot pri osebnemu zdravniku. Čakati moraš dan ali dva, da si vzame čas za tvojo frizuro. Za katero skupaj z izdanim računom vred rabi 15 minut. In za svoje delo je frizerka dobila od mene 11 €. Kar je za skoraj dve uri mojega dela za njegovih 15 min. Primerjava mojega in njenega dela - jaz bolnika zaspim, mu odvzamem sposobnost dihanja ter ga prevedem na umetno dihanje. Med tem skrbim za ustrezen tlak, srčni utrip ter nasičenost krvi s kisikom. V tem času kirurg opravi svoje delo, ki je v osnovi zelo boleče. Zato moram poleg ustrezne anastezije poskrbeti tudi za ustrezno analgezijo. Ker v nasprotnem primeru bolnik čuti bolečino tudi v spanju - in trpi.
Frizer vzame v roke škarje in ti uredi frizuro. Če je izredno štorast, ti lahko odreže uhelj ali celo iztakne oči. In v obeh primerih zopet oseba konča pri zdravniku, zgrešena frizura pa se konča z verzijo "na balin", ki pa razen ranjenega ega za nekaj mesec ne pusti resnih posledic.
Ne trdim, da si frizer ne zasluži toliko. Kar me bolj skrbi je to, ali si jaz zaslužim za tako razmerje.
Ob branju intervjuja z Rado Pezdirjem v reviji ona sem sam pri sebi izračunal, koliko meni plačajo za eno bolnikovo življenje - koliko zaslužim za eno anestezijo v povprečju - neto - 20 €. Postopek anestezije je opisan zgoraj. In obsega lahko mnogo več - od najbolj enostavne "rauš" anestezije do reanimacije.
In ko me bo kdo naslednjič vprašal, kaj dobi za to, ker imam jaz večjo plačo, mu bom odgovoril: tvoje življenje ima zame večjo ceno.
Konec koncev mi smo le ponudniki storitev bolnikom, kot se je izrazil moj cenjeni prijatelj.

Drugače pa: za vsakega se borimo enako, do konca. Le če tudi on pokaže voljo. Še vedno se zavedamo, da je človeško življenje za nas neprecenjlivo in da nismo le ponudniki "storitev", kot se radi izrazijo ekonomisti. Ker če bi bili, bi v primeru napake šli naše "stranke" raje k drugemu ponudniki. Tako pa lahko gredo le žvižgati rakom. Česar si pa ne želimo. Verjemite, boli!