Moj fant ima ženo!

Pa sem mislila, da sem že jaz doživela boga in pol, ko sem izvedela, da ima moj fant dejansko punco… no, še eno zraven. Pač, bili sva dve… on eden… uživali pa smo vsi trije. In nekako tako se je zgodilo moji prijateljici… nekako. Čeprav ni primerjave, glede na to, kaj ona zdaj doživlja. V polurnem pogovoru sem se že jaz topila med solzami z njo. Ko sem pomislila za nazaj me je kar stisnilo, ampak hkrati sem se potolažila, da je to, kar sem doživljala sama, NIČNO.
Res hudo mi je, da ravno moja prijateljica, ki me je takrat tolažila vsak možni trenutek, se z mano že napol jokala, me spodbujala, mi vlivala nove moči in mi nekako skušala pomagat, doživlja zdaj 10x hujšo sceno. Moj fant je bil le “moj” fant… nobenih skupnih ciljev, nobene začrtane skupne prihodnosti, nobenih načrtov, planov… le fant in punca za danes in jutri in dan za tem. Nič nama ni manjkalo. Vsaj meni ne, njemu pa še manj, glede na to, da je čas, ko ni bil z mano usmerjal še drugam.
Seveda pa me je kljub vsemu potolklo do konca in kraja, ko sem izvedela ‘novico’. Že zaradi tega, ker mi jo je na nadvse hinavski in privoščljiv način povedal “prijatelj”, ki je že ves čas zganjal ljubusumje. In kako je izvedela moja prijateljica? (recimo da jo bom poimenovala X) Sodelavka osebe X je moškega, ki je čakal pred vrati, prepoznala kot ženina, ki se je lansko leto poročil in prav ona je bila ena izmed svatov. Khm…
In kaj zdaj najbolj boli… poleg samega dejstva, da je moški, ki ga X neizmerno ljubi, POROČEN!!… ves čas je lagal, ji prekrival stvari, ki nikakor ne bi smele biti prikrite, brez olepšav - zagonil ji je 2 leti življenja v tri lepe krasotice, vzbujal ji je lažne upe glede skupne prihodnosti, ki je bila že do potankosti načrtovana, in kar je zdaj po vsem tem najhuje… on živi naprej in se dela kot, da se ni nič zgodilo (bi se človek čudil, če bi bilo kako drugače), ona pa se iz sekunde v sekundo bolj utaplja v žalosti in obupu.
Vem, kako izgleda ta obup, žalost, plavanje v solzah, nevede obujanje spominov, občutek samote (pa čeprav nisi sam),… ampak prav nič ne pomaga, ko te kdo tolaži in ti tvezi tisti“saj bo, no… vse bo okej…”, medtem ko sam ne veš kaj sploh bi, ker solze same po sebi tečejo kot slap, občutki te počasi zapuščajo, mineva te volja do vsega,… želiš si biti le z osebo, ki jo ljubiš, in slišati, da je bil vse skupaj en velik JOKE in da je zares vse okej.
Sama sem iz podobnega cirkusa rabila pošteno leto, da sem povsem prebolela, pozabila, izgubila tisti gozen občutek ‘fakmojfantjebilzdrugofuj’, tako da mi je na nek način nesmiselno tlačit bolečino prijateljici s takšnimi in drugačnimi tolažbami, ki so le še dodatna sol na rano. Pravzaprav… za takšne situacije ni pomoči, žal. Meni ni pomagalo nič. Mogoče je omili zadevo ljubi mir ali čas zase (solarij, jok pred filmom, doooolge kavice, dooooolge noči, sladoled, spanec,…), na čase tudi družba. Prav zagotovo pa ne 1000 in 1 tolažba, katere ljudje v takšnih situacijah pošteno zbluzijo in napihnejo. Včasih sem se prav zaradi le teh sredi največje bolečine in cmoka v trebuhu pošteno nasmejala.
Dan posvečen telefonu… najraje bi NE šla v službo in se odpeljala v Celje. Poleg vse jeze, ki jo premorem trenutno, sem jezna še nase… Spet me daje tisti občutek ‘rada bi pomagala, pa ne vem kako…’, ki zna zares polepšat dan. Ne bom rekla spet ‘tipi so vsi isti’, ker sem v zadnjem času spoznala preveč takšnih patronov, katerim se niti zlato ne more primerjat. Še obstajajo dobri, pošteni in prav fajn deci… jaz nanj mislim, da nisem naletela, nikoli se pa ne ve, kdaj se bom vanj zaletela. ;)
(P.S. Bejbika, upam, da ne bereš. Če že, pridem kmalu… rada te mam* )