Ob prebiranju literature za podiplomski študij!

.... me je prešinlo kar nekaj idej, katre morma izpljuniti.

Prvič; koristnost podiplomskega študija v takšni obliki, kakršni poteka na našem faksu. Vse se v skladu z tradicijo in moralo prenaša preko ustnega izročila, kar se jasno vidi tudi v izjavah prenekaterih menotrjev - pa saj to čivkajo že ptiči - samo ne na anesteziološki strani operacijskih miz. Elektronska oblika - zanikrn forum, na katerem neki Marko ureja posamezne datume rokov - in to je to. Kakšnen RTFM ((read the FUCKING) MANUALS) v pisni oz. Boh obvarij, elektronski obliki, ki ni zakrit v podpodpodpodpodpodpodpodpodpodpodpodpodpodpod linku na konfuzni spletni strani Univerze v Ljubljani, ne obstaja. Ob vpisu poskrbijo, da plačaš položnico, in potem je to to. Za vse ostalo jih boli kurac, oz. pička dveh tajnic, ki sedijo od 9 do 12 v pisarni in so elektronsko izobražene na nivoju črvov v stenah konjušnice, ki predstavlja dekanat "velike" medicinske fukultete v Ljubljani!

Predavanja so prilagojena seveda akademskim profesorjem in ne delavnemu narodu, ki naj bi obiskoval ta predavanja. Za informacijo - večina dela v KCLJ poteka od 7:30 do 15:30 in ne od 9h do 13h, kot so delavni časi na inštitutih in katedrah za obrobno medicino in podobne paramedicinske vede, kot so statistika pasjih jajc, zelene trave in porabljenih kondomov na IBMI ter podobnih luknjah. Velikokrat se na kirurški kliniki program zavleče, saj ljudje pač morajo biti operirani in pri tem ustrezno anestezirani. Ker specializanti sicer nismo sposobni dajati narkoze v rednem delavniku, po mnenju nekaterih specialistov, znamo pa zato toliko boljše voditi pravo anestezijo v podaljšanem popldanskem delavniku, ko pač specialisti morajo po svojih opravkih, operacija brez narkoze pa pač ne gre tako enostavno. In ko pridem ob 17h na preostanek predavanja, velikorkat naletim na prazno predavalnico,ker so predavanja pač že zaključili, pa čeprav bi morala predavanja potekati do 20h. HAHA! Profesorjem visokih moralnih načel se pač mudi domov. Ali pač kamorkoli že! Če so že celi dan (0d 9h do 12h) presedeli na stolih v pisarni, je skrajni čas, da se gredo malo razmigati - mens sana in corpore sano.Če je slučajno kakšno predavanje še bilo, me je zelo hitro potegnilo vase obče vzdušje v predavalnici - hrrzzzzz, hrrrzzzzz, hrrrzzzzz! Po takem predavanju ima človek močan heksenšus, ker stoli niso zadosti udobni, da bi vsaj kvalitetno spal, če ne že spremljal udobno (NE)kvalitetno predavanje, ki je samemu sebi namen.

Drugič; vsebina predavanj; ob statistiki ne bi izgubljal besed, ker je navaden bulšit. Od leta 2 p.n.š. so izdali eno plavo knjigico, ki jo sedaj vedno znova in znova pogrevajo. Da ne bi izpadli popolnoma nedelavni, navržejo čez še nekaj težkih pojmovo, katerih ne razume niti profesor sam, pa saj nema veze. Konec koncev, če sem odkrit, se mi jebe za statistiko. Ko jo bom rabil, bom si pomagal s prijatelji, ki se s tem profesionalno ukvarjajo, in pa sevedal bom plačal, da mi jo naredijo in naučijo tisto, kar rabim vedeti. čas, katerega bi porabil za učenje statistike, raje namenjam služenju €, je price performance dosti boljše.

Ob genetskih metodah, načinom raziskovanja, meritvenim tehnikam, kliničnemu raziskovalnemu delu, metodami raziskovanja in kaj jaz vem čemu še, ki nas skušajo naučiti, ima slavo samo tistih pet minut, ko moraš to izkazati na kolokviju. Potem gre zanje v skladu z koristnostjo v TAKOJŠNO POZABO!

Tretjič; zblojene simulacije - v skladu raziskovanja koristnosti na budrah vnašaš ene številke v nek model, za katerega ne veš niti kaj predstavlja, in seveda prepisuješ druge. Razni seminarji o KVS medicini, respiratorni medicini, ipd. bi bili morebiti koristni, če bi jih seveda uspel ujeti. Pa vendar mi žal ni uspelo, ker sem bil v službi. V realni medicini, brez modelov, računalnikov (ker v KC razen za statistiko, katero moramo klikati specializanti, še niso slišali) in pa tega, da ob 13h zapreš štacuno in greš domov. Žal so ljudje bolni tudi popoldne in ponoči.
Least but not last! Še zdaj mi ni jasno, kako naj se stvari sploh lotim. Žal sem večino predavanj, vaj, seminarjev ipd. zamudil, ker sem bil na delovnem mestu in ne na predavanjih. Sicer verjamem, da bom zaradi tega boljši zdravnik, ker bom imel več realnih kasusov in manj virtualnih buder. In pa več kilomterine v riti. Verjamem pa, da bom izjemno slab akademski raziskovalec. Sem pač bolj praktik, stvar je treba sprobati, ne pa samo filozofirati, na koncu se pa še vedno najde taka budala kot sem jaz, ki jo pač sproba.