Zadnje čase smo zdravniki postali preganjani ljudje. Velika večina ljudi, vsaj javno, noče ali ne mara povedati kaj lepega o nas zaradi naših plač. Drugačno zgodbo govorijo polni hodniki v bolnicah in komentarji velike večine ljudi, ko gredo domov.
Bila so Trenja in z njimi provokativna debata o dvigu plač v javnem sektorju. Predvsem so bile moteče naše plače. Obstajajo namreč zgodbe o bajnih zdravniških plačah. G. Slak je namreč lepo pokazal "bajne vsote", katere dobimo vsakega desetega v mesecu - če izvzamemo nekaj posameznikov, ki delajo dan in noč. O bajnih vsotah,katere naj bi dobili za naše “ne”delo, po večini ni ne duha ne sluha.
Gospod Jelinčič se je izkazal kot sam svoj zdravnik - dobro za njegove nasprotnike. Ostalo, kar je povedal, ni imelo smisla. Populizem brez temeljev, samo da je proti.
Presenetil me pa je gospod Rado Pezdir. Verjamem, da je odličen ekonomist. Vendar ne bi bil za zdravstveno blagajno. Namreč. Če bi g. Pezdir prebral članke kolegov v časopisu FINANCE, v katerem objavlja tudi sam, in je za laično ljudstvo osnova o dogajanju v finančnem svetu, bi lahko vedel, da je naš sistem po porabi denarja na nivoju finskega. Prav tako bi lahko prebral,da na Finskem pride približno 3,5 zdravnika na 1000 prebivalcev, pri nas pa le 0,7!!!!!! To pomeni, da pri nas 0,7 zdravnika razdeli med prebivalce enako denarja kot na Finskem 3,5 zdravnika - delajo za 5 fincev! Tako kot on trdi zase, tudi ti zdravniki delajo delo štirih zastonj! Naš zdravstven sistem tako temelji na slabi vesti zdravnikov. Delamo, ker moramo. Če ne delamo, so posledice ponavadi hude – v najhujši obliki tudi smrtne. Če bi se uprli na enak način kot npr. tovornjakarji, bi se slabo končalo. Tako za bolnike kot za nas. Cela medicina je sicer ena sama statistika, da je neko zdravilo oz. postopek uspešen pri toliko in toliko bolnikih. Pa kljub temu ne moraš tako pristopati, saj ljudje nismo stroji, katerim zamenjaš
Čakalne dobe so dolge. Pa vendar ne tiči razlog v nas zdravnikih, temveč v zavarovalnici. Zavarovalnica plača na mesec le omejeno število posegov. Preostale mora plačati zavod sam, na svojo škodo. Uvedeni so dodatni programi, ki pa so, gledani na efektivnost, preseženi. Sicer pa, čakalne dobe so enake že zadnjih 15 let. Daljšajo se ne, kvečjemu krajšajo. Zavodi so preobremenjeni, oprema dotrajana. Prebivalstvo se stara. Vsak aktiven prebivalec na svojih plečih nosi 1,5 nekativnega. Konkretno, kapacitete kliničnega centra v Ljubljani so presežene že zadnjih 10 let. Do enakopravne polne ustrezne oskrbe pa kljub temu pridejo vsi bolniki, ki jo potrebujejo - pravočasno. Drugače Rado Pezdir in Ivo Boscarol ne bi imela zadosti človeških virov. Prav tako pa ne preostalo gospodarstvo. Že zdavnaj. Sicer pa, če želiš imeti zadovoljnega delavca, poskrbi zanj v vseh pogledih - tudi v ustreznem delovnem okolju in plači. Slednji dve kategoriji sta velikokrat občutljiva tema pri zaposlenih. In razlog za bolniško odsotnost.
Bolj kot vse ostalo pa me je razžalostil odnos minstra Gregorja do predstavnika SVIZ –a. Edini argument, ki ga je lahko ponudil kot protiargument g. Štruklju, je bil, da mu vedno oporeka. Ali ni sposoben oporekati nazaj, ker ne zna ali pa ve, da ima g. Štrukelj prav, pa ne upa tega priznati.
Učiti je težko. V času izobraževanja so v najbolj občutljivih letih čustvenega in fizičnega razvoja, so najbolj labilni. Pa vendar morajo ravno takrat odločati o svoji prihodnosti. In kot učitelj, profesor jih moraš prepeljati čez ta burna leta skorajda do kruha.
Poleg tega se velikokrat znajdejo tudi v situacijah, katerim bi se tudi kot zdravnik najraje izognil. Na eni strani se izvaja nasilje nad njimi po drugi strani pa se otroci velikokrat obrnejo ravno na svoje učitelje zaradi osebnih, družinskih stisk kot zadnji klic pred najbolj skrajno obliko – grožnja s smrtjo.
Tako je tudi javno šolstvo v precejšni meri oblika prostovoljnega dela. Namreč učitelji delajo še doma, takrat ko že vsi ostali spijo. Če ne drugega, se spomnimo Cankarjeve zgodbe – le še v učiteljevem oknu je gorela luč. Ki je bila hkrati simbol za svetlo prihodnost. Pamet in znanje sta tisto edino, česar nam ne morejo vzeti.
Žalostno je, da spremlja tako občutljivo temo tak medijski pomp, ki pri ostalih državljanih ustvari napačno podobo – populistično ustvarjanje točk na račun zdravja ljudi je podlo. Polni čakalnice in hodniki v zdravstvanih domovih in urgenci govorijo svojo zgodbo, drugačno od tiste, katero govorijo mediji – prepričajo še tako nejevernega Tomaža. Sicer pa, kot je rekel neki kolega – povišica, katero bomo dobili, je le morfij umirajočemo zdravstvenemu sistemu. Tisti, ki sledi, ne bo več všeč nikomur!
Objave
5 komentarji:
Strinjam se z vsem kar si pvedal. Vsi, ki so udeleženi v tej igri, zbirajo točke zase. Politiki so na čelu. Skupno vsem je, da ne razumejo bistva problema. Slabi zdravstveni sistemi v katerih delajo slabo plačani in preobremenjeni zdravniki, ki uporabljajo zastarelo opremo generirajo dodatne stroške, večjo umrljivost in invalidnost, kar ima za posledico izpad dohadka družbe v celoti. Da bi razumel, zakaj odsotnost monitorja lahko povzroči hudo okvaro centralnega živčevja (brez zdravniške napake) moraš imeti medicinsko znanje.
Slakovih Trenj ne gledam, ker moram sicer vzeti antiemetik. Novinarji tako kot politiki radi razpravljajo in odločajo o stvareh o katerih vedo malo ali nič.
Lep pozdrav
Jaz ne bi dal nobenemu delavcem v javnem sektorju niti evra več. Neumno je, da se dela toliko primerjav, da vsak kaže na svoj prav. Dejstvo pa je samo eno. To kar si nekdo razdeljuje mora nekdo zaslužit. In dokler bo imela delavka za trakom tistih nekaj evrov plače, je lahko nekatere samo sram da nimajo nikoli dosti. In nikoli ne bodo imeli. Da v Sloveniji ni mogoče zagotoviti delavcu, ki pošteno opravlja oz. je opravljal svoje delo, normalnega preživetja, je po mojem mnenju prava sramota. Tudi zato, ker dobi občutek, da ni nič vreden. Pa še bi razumel nekako, mora pa prav ta delavec krmiti ljudi, ki nimajo nikoli dovolj. In nikoli ne bodo imeli, ker ti ljudje ne zahtevajo denarja za preživetje, ampak hočejo imeti več od soseda. Potem pa hoče imeti spet sosed več.
Jaz v glavnem nimam dobrega mišljenja o delavcih v javnem sektorjih, ki stavkajo. V glavnem izkoriščajo svoj »monopol«. Najprej menim, da sistemi v javnem sektorju ne zagotavljajo izboljševanja dela znotraj sistema in da so še vedno v »socialističnem« načinu dela. Običajna gospodarska družba je pri slabem delu izločena, pri delavcih v javnem sektorju pa ni enostavnega načina, da bi jim »potegnil kol iz hrbta«. Normalno pa je, da vsak zase misli, da je najbolj priden. Odgovor že vnaprej znan. Če se lotiš pri zdravnikih potem bo trpela kvaliteta, če se lotiš pri sodnikih več ne bo samostojnosti. In če je slučajno kdo tako pogumen (kot primer iz Celjske bolnišnice pred leti) pa bomo spet poslušali grožnje s pištolami in po televiziji gledali pse v zdravstvenih ustanovah (to je kultura teh ljudi).
Stavka skozi moje oči (recimo zdravniška) pa zgleda takole. Najprej se zberejo, potem si določijo cilje stavke, kjer je glavni cilj povečanje plače (ostalo je metanje peska v oči), no vmes si še ploskajo, da pa izgleda bolj prefinjeno, pa se na letake napiše vaš zdravnik je utrujen (ne vem a jih je sram napisati za kaj v prvi vrsti dejansko stavkajo. Mogoče je njihova sodelavka, ki je med. sestra še bolj utrujena). Potem pa ni ovire, ki bi jih ustavila. Vmes se posluša kako je težka šola, kakšno odgovornost imajo, kako niso spoštovani in podobne pravljice. Vendar jaz plačujem za zdravstveno varstvo, jaz sem potrošnik teh storitev. In meni je vseeno, če je zdravnik v javnem sektorju tako zelo izobražen, kot misli da je (ki se je mimogrede izobraževal tudi z mojem denarjem ali pa v gospodarstvu se hvali s izobrazbo če ti kaj pomaga, važni so rezultati dela), če pa edino zdravstveno storitev, ki jo trenutno koristim popravljanje zob plačujem kot samoplačnik. Ko pa bom rabil kaj drugega bom pa čakal, pa čakal. In spet bom lahko skoraj takoj na vrsti, če bom samoplačnik.
In vsaka zmaga pri stavkah v javnem sektorju pomeni samo to, da se bo denar razporedil drugače, da ga bo pač manj za druge. In spet bo na najslabšem neka pridna delavka, ali pa starka ki bo pred vami kupovala kruh in mleko in zanje odštevala zadnje cente. In ti ljudje so tisti, ki jih jaz cenim. Ti ljudje še pa res imajo nekaj tistih vrednot, ki jih večina ljudi več nima. Takšen človek bo recimo pri dodatnih desetih evrih pokazal več sreče, kot pa nekdo, ko se bori za stokrat ali celo večjo povišanje plač.
Vedno so pri plačah občutljive skupine. Sicer je tale povišica zgolj obljubljen dogovor iz leta 2001, sicer pa je vse skupaj tudi to le en pesek v oči. Namreč, ostalemu medicinskemu osebju so na tiho dvignili plače za 25% istočasno kot nam. Le s to razliko,da bomo mi dobili po obrokih (in s tem le na koncu pokrili inflacijo), medtem ko so oni dobili v enem kosu. Poleg tega je tudi jasno, da za vsak potek zdravljenja nosi na koncu odgovornost zdravnik, ostalo zdr. osebje je le izvajalec njegovih navodil. In pri tem mora zdravnik nadzorovati, če je postopek pravilno izpeljal.
Kar se tiče zavarovalnic, sem jasno opisal - piješ lahko toliko, kolikor plača - če bi ljudje participirali samo z 1 (ENIM) € vsak obisk pri zdravniku, bi se obisk "bolnih" ljudi drastično zmajšal - enako so naredili v Nemčiji, kjer imajo v osnovi enak sistem zdravstvenega zavarovanja. Poleg tega je pa jasno - fičenki, ki jih participiramo vsak mesec v zdravstveno blagajno so relativno majhni.
Dugače pa, lahko bi tudi znižali plače zdravnikom, pa ne bi trpelo zdravstveno varsto, ker pač človeško življenje je vrednota, katero branimo - velikokrat preveč, preko meja vsakega dostojanstva. Sodniki, učitelji, javna uprava, gospodarski sektor, ipd. nimajo teh težav - se pač podaljšajo čakalne dobe,pade kvaliteta dela, ... - si lahko sploh predstavljate, da bi srčna kap čakala po eno leto na obravnavo - ne verjamem - raje pridite pogledat na IPP, ko nas v eni noči obišče 80 ljudi.
Lep pozdrav,
Martin Lasič
Gospod Anonimni,
veste kaj me neznansko razjezi.. Dejstvo, da se ne podpišete niti z nicknameom, kaj šele z imenom in priimkom. Sem mnenja, da mora za svojimi izjavami stati vsakdo. Npr gospod dv58 ima na svoji spletni strani objavljeno svojo identiteo, ki si jo lahko pogleda vsak. Prav tako vi natanko veste, s kom se pogovarjate. Žal mi je, da moram izraziti svoj gnev, ampak vaše izjave me močno spominjajo na izjave Rada Pezdirja iz Trenj. Skratka - kup nepreverjenih in predvsem nestrokovnih in populističnih informacij. Kako lahko sploh izjavite, da vam je vseeno, kako izobražen je vaš zdravnik. Bog vam pomagaj, ko se boste znašli v zdravstvenih težavah! mO ostalem se mi trenutno ne ljubi, URA JE POL DESETIH ZVEČER IN JAZ GREM PO 12h DELA ŠTUDIRAT MEDICINO. NAPREJ. IN JUTRI TUDI.
Ana Lasič (če želite izvedeti več o meni lahko googlate Ana Luin, tj moj dekliški priimek)- me veseli, da sva se spoznala.
Še enkrat bom anonimen - zadnjič. Zakaj, saj pa vidim že »grožnje«. Predvsem odgovor gospe Ani. Vas moti predvsem moje mnenje ne anonimnost in ne me spraševati zakaj tako mislim. Nadalje ne vem kaj sem pisal tako neutemeljenega. Nekaj kar je za normalnega bralca informacij samoumevno ne mislim utemeljevati. Ostalo pa je moje mnenje, ali pa dogodki iz preteklosti. Res pa ni strokovno, to pa ni bil niti moj namen. Ker, če bi podal neke podatke, bi mi nekdo dokazoval, da je v npr. Južni Gvineji drugače. Sprijazniti se je treba da imajo nekateri tudi drugačno mnenje in se ne zgražati nad vsakem mnenju, ki je drugačno od vašega. Vi ste strokovnjaki na svojem področju, drugje pa so »mogoče« drugi.
Prav tako je bilo slabo razbrano moje mnenje o dobri izobrazbi zdravnikov. Drugače je bilo zapisano. Jaz mislim, da je zame vseeno, če je bil npr. moj zobozdravnik, katero storitev sem koristil v javnem sektorju izobražen, če pa sem kot potrošnik začel koristiti privatne storitve in nimam nič od izobraženega zobozdravnika v javnem sektorju. Upam, da je samoumevno, da se nisem prestavil zato, ker me je »tiščal« denar, samo ne bom pisal o podrobnostih. Vendar se iz tistega denarja, ki ga jaz moram plačevati plačuje tudi zobozdravnik v javnem sektorju, jaz pa si še dodatno plačujem storitve drugega. To je pri meni dejansko stanje. Če je to drobiž, mogoče. Če javnem zdravstvu nič ne pomeni, jaz poznam ljudi, ki bi jim pomenil. Vendar z upoštevanjem časovne vrednosti denarja in dobe 40 let to več ni drobiž. (V financah pred časom članek z naslovom Ne pustite se! Za zdravje jim plačate 182.000 EUR). Jaz pa bom plačal še več. In naprej, (kar je v gospodarstvu že jasno) je v vsakem primeru izobrazba samo sredstvo in sama po sebi še nič ne zagotavlja, če posledično ni učinkov, ki jih je možno prodati in s tem se lahko hvališ samo v javnem sektorju, v gospodarstvu bi te milo rečeno gledali čudno. Pa tudi v zdravstvu so strokovnjaki, ki so že veliko naredili in prav nerodno izgleda hvala z izobrazbo.
In še za konec. Grožnja da mi naj bog pomaga, če bom bolan. To je to; tipičen odgovor. Veste gospa, jaz ne da bom samo bolan, jaz bom tudi umrl. In brez zdravniške pomoči bom mogoče umrl kakšen mesec prej, mogoče leto ne vem, mogoče še prej, v vsakem primeru pa bom umrl in tu mi nobeden zdravnik ne more pomagati, tudi vi gospa ne. Narava naredi svoje in mislim, da to ni treba posebej utemeljevati in vsaj upam, da za to ne rabite dokaza. In za zdravje lahko v prvi vrsti naredim največ sam, je pa dejstvo, da ko potrebuješ zdravniško pomoč jo pa potrebuješ, takrat pa bo mogoče pred mano dolga, dolga vrsta.
Drugače pa tudi jaz poznam zdravnika, ki ga cenim in vem, da ni edini, ki ga je vredno ceniti. Ni moj osebni zdravnik, tega mimogrede niti ne poznam.Vendar taki ljudje gledajo na nekatere stvari tudi zelo drugače. Mogoče znajo tudi prisluhniti mnenju drugega človeka. Vendar nekaj pa so dejstva in mimo tega pač ne morem in to sem tudi napisal in to je moje stališče. In tako misli velika večina ljudi iz okolja podobnega mojemu.
Objavite komentar