Mi gre vsakič po glavi, ko se zapeljemo z razmajanim rešilcem po rampi izpred urgence. Najprej se nad glavami zasliši "ribajoč" zvok, ko se antena drgne ob strop rampe. Na ozkh stenah se vidi odsev modrih luči. Dobiš občutek utesnjenosti. Ko pridemo na cesto, voznik modro utripajočim lučem doda še zvočne efekte in pohoodi gas. Vruuuuummmmm! Plin do daske. Na kocki je človeško življenje. A kaj kmalu pohodi bremzo. In mi poletimo proti pregradni steni med voznikom in zadnjim delom. Brezobzirni vozniki se skorajda nastavljajo pred rešilec s sireno. Kot da se njih to ne tiče. Oni imajo vendar avto, a nam ni jasno, da zanj skorajda "doživljensko" odplačujejo kredit. In mora se pokazati v vsej svoji veličasnosti - kralj na cesti. Zasliši se godrnanje voznika, izpusti iz ust nekaj kletvic in gasa naprej. Zadaj vse škriplje. Ali mi smo na misiji - človeško življenje. Vse je odvisno od časa prihoda, vsaka minuta šteje.
Namreč, ko je človek v srčnem zastoju, pada hitrost preživetja, če ni oživljan, 10 - 30 % na minuto.
Izmikamo se avtomobilom na Celovški. Približujemo se dovozu iz obvoznice. Imamo rdečo luč na semaforju; in pa prižgane sirene. Kdo je močnejši? Mi ali reka avtomobilov iz obvoznice? Izkaže se, da oni. Voznik mora dobesedno izsiliti prednost v reki zavijajočih avtomobilov. Drvimo dalje. Kot po Murphy -u so vse luči rdeče. In na vsakem križišču se zgodba ponovi. Prednost je potrebno izsiliti. Prižgana sirena in modro utripajoče luči pomenijo vedno manj. Kot da se ljudem v njihovih jeklenih podaljških ega nič ne more zgoditi in ne bodo nikoli potrebovali nujne pomoči. Blagor se njim.
Zavijemo na gorenjsko avtocesto. Voznik pohodi gasa do konca. "Zalima" nas v sedeže, škripanje rešilnega voza postane že zaskrbljujoče. A ne damo se! Hidee hi hidee ho! All for one, one for all!
Nehote se mi ponudi primerjava s brati Earp pred bitko pri OK Corralu.
Namreč, ko je človek v srčnem zastoju, pada hitrost preživetja, če ni oživljan, 10 - 30 % na minuto.
Izmikamo se avtomobilom na Celovški. Približujemo se dovozu iz obvoznice. Imamo rdečo luč na semaforju; in pa prižgane sirene. Kdo je močnejši? Mi ali reka avtomobilov iz obvoznice? Izkaže se, da oni. Voznik mora dobesedno izsiliti prednost v reki zavijajočih avtomobilov. Drvimo dalje. Kot po Murphy -u so vse luči rdeče. In na vsakem križišču se zgodba ponovi. Prednost je potrebno izsiliti. Prižgana sirena in modro utripajoče luči pomenijo vedno manj. Kot da se ljudem v njihovih jeklenih podaljških ega nič ne more zgoditi in ne bodo nikoli potrebovali nujne pomoči. Blagor se njim.
Zavijemo na gorenjsko avtocesto. Voznik pohodi gasa do konca. "Zalima" nas v sedeže, škripanje rešilnega voza postane že zaskrbljujoče. A ne damo se! Hidee hi hidee ho! All for one, one for all!
Nehote se mi ponudi primerjava s brati Earp pred bitko pri OK Corralu.
Zavijemo na lokalno cesto. Tam se navigacija spremeni v domačo verzijo. Iščemo s pomočjo spraševanja domačinov. K sreči nas pride "pobrat" avto, ki nas vodi do hiše pacienta.
Nazaj grede Murphy nima takšnega vpliva. Kljub temu smo nekajkrat morali izsiliti prednost, Škripanje se je še ojačalo, saj smo imeli osebo več na "krovu."
Nato voznik še spretno odmota zadnje metre po zaviti dovozni rampi in že smo na domači stari urgenci (sanjamo o novi, a to so sladke sanje za nadaljnih 10 let).
Pacienta predamo na IPP v nadaljno obravnavo, mi pa nazaj ....
Ljudje že kličejo za pomoč.
Objave
1 komentarji:
that's reality =)
Objavite komentar